Kako vključiti otroka v delovna opravila

Pod vplivom predstav, da sta delo in igra ločena pojma ter da naj bi se otroci predvsem igrali, gospodinjska in druga vsakodnevna opravila pogosto dojemamo kot breme v družinskem življenju. Pa so res breme, ali lahko predstavljajo tudi način, skozi katerega krepimo odnose v družini?

Antropološke raziskave pričajo, da se otroci širom sveta pogosto vključujejo v delovna opravila znotraj družine. Starši se pri tem zanašajo predvsem na otrokovo notranjo motivacijo za učenje in vključevanje v skupnost. Kadar imajo otroci priložnost, da opazujejo delo odraslih, se ti procesi odvijajo spontano.

Otroci se učijo z opazovanjem oziroma ob zgledu, z igro, posnemanjem, preizkušanjem ter s postopnim vključevanjem v delovna opravila odraslih. Z vključevanjem v delovna opravila odraslih tešijo svojo radovednost, se učijo, kako presegati ovire, razreševati težave in popravljati napake. S tem razvijajo tudi pozitivno samopodobo ter se uveljavijo v odnosu do soljudi.

Skozi skupno udejstvovanje, ki je lahko igra, delo ali umetniško izražanje, otroci pridobivajo informacije o svetu, ki jih obdaja, o sebi ter o medčloveških odnosih. Otroci skozi vključevanje v delo ne pridobivajo le za življenje potrebnih veščin in znanj, temveč se učijo tudi vrednot ter razvijajo občutek za odgovornost in sodelovanje. S tem ko z delom prispevajo svoj delež k skupnosti, gradijo tudi občutek avtonomije, dostojanstva, pripadnosti in identitete.

Antropološke in psihološke raziskave nakazujejo, da so otroci, ki sodelujejo v delovnih opravilih, bolj vešči medsebojnega sodelovanja, saj se tako učijo tudi empatije in odzivnosti za potrebe in želje drugih. Tudi pri nas pogosto zasledimo mnenje, da so delovne navade otrok dobrodošle ter da se le te od doma prenašajo na učne navade v šoli.

Toda kako otroke pripraviti do tega, da sodelujejo v delovnih opravilih? V svojem delu Why we cooperate (2009) razvojni in primerjalni psiholog Michael Tomasello zagovarja tezo, da se ljudje rodimo kot bitja, nagnjena k sodelovanju. Človek se že rodi z zmožnostjo vživljanja v drugega in se takoj po rojstvu začne vključevati v socialno učenje skozi odnose s soljudmi.

Socialnokognitivne veščine in motivacija za sodelovanje, komunikacijo in socialno učenje so ključni za človeško vrsto. Tako se lahko naučimo kulture, jezika in delovanja v družbi. Tomasello ugotavlja, da so otroci okoli prvega leta v številnih (seveda ne vseh) situacijah nagnjeni k sodelovanju in pomoči, kar naj bi bilo prirojeno vedenje.

Sčasoma začnejo glede na odzive drugih ljudi ter lastno ocenjevanje recipročnosti ponotranjati kulturno specifične družbene norme glede sodelovanja in udejstvovanja v različnih dejavnostih. Nekako od tretjega leta dalje otroci postanejo bolj selektivni glede tega, komu bodo pomagali, v katere dejavnosti se bodo vključili ter kakšen vtis bodo naredili na druge.

Otrokova notranja motivacija po aktivnem vključevanju v vsakdanje življenjske dejavnosti odraslih torej ni samoumevna. Odrasli so tisti, ki to motivacijo prepoznajo in omogočijo, da se realizira, ali pa jo prezrejo in otroka zamotijo na drugačen način. Otroci razvijejo pozitiven odnos do vključevanja v delo zaradi odnosov, ki se ob tem vzpostavljajo, in ne zaradi dela kot takega. V skupnih dejavnostih torej sodelujejo zaradi sodelovanja samega – skupna dejavnost je zanje večja nagrada kot instrumentalni cilj.

Če vključevanje v delo spremljajo slaba volja, prerekanje in napetost, se mu bodo drugič zagotovo poskušali izogniti. Če pa prepoznamo otrokovo notranjo motivacijo po sodelovanju ter svoja pričakovanja priredimo njegovi starosti, časovnemu razponu motivacije, cenimo sodelovanje zaradi sodelovanja samega in ne zaradi končnega rezultata, bo otrok začutil, da je njegovo sodelovanje zaželeno. Seveda to pomeni tudi, da lahko majhnemu otroku prepustimo, da se zamoti z igro, priskrbimo mu na primer majhno orodje in del vrta, kjer se lahko igra z zemljo.

Na delovne procese znotraj družine lahko torej gledamo kot na življenjske procese učenja ter sobivanja, ki krepi tudi odnose v družini. V tem pogledu sta si delo in igra pravzaprav zelo podobna. Če cenimo trud in prispevek triletnega otroka, mu s tem predamo sporočilo: »Cenimo te takšnega, kot si, in v okviru tvojih zmožnosti,« s tem pa krepimo občutek povezanosti in sprejetosti. Če tovrsten odnos vzpostavimo že pri majhnih otrocih, lahko z odraščanjem postopno povečujemo obveznosti in odgovornosti, te pa bodo postale nekaj samoumevnega ter del vsakdanjega življenja.